Beseda ostane

O nebesa!

O nebesa! srečna, draga mi domača,
kjer dom mojega dobrega je Očeta;
de b’ spoznanja žeja me iz tvojga svéta
speljala ne bila, skušnjave kača!

Ne vedel bi, kako se v milost prebrača
vse, kar um si grenkega obeta.
Če mi bila bi vera Vate vzeta,
bil zmot prež’vetih b’ igrača!

Kako zgoditi se je b’lo, hram si vzeti,
poganski ti bogovi, dopustili to,
ak’ res tak’ silni so, dobri in presveti;

krasná opevana nam Vesna, ne slovo,
rokó podala bi, ak umotvori pregreti,
Ljubezni bi imeli, ne samo meso.